ga. Brigita Živec, stanovalka DOSOR-ja

MOJIH ŠEST LET V DOSOR-ju

Prav danes 15. Februarja 2015 stopam v sedmo leto mojega bivanja  v Domu starejših občanov v Radencih (DOSOR).  Pred tem sem, po moževi smrti,  živela v Mariboru v velikem stanovanju sama. Z leti človek postaja manj okreten in ob fizičnem delu, ki je osnova gospodinjstva, potrebuje več počitka. Ob zdravstvenih težavah, ki so se mi dodatno pojavile, so moje misli uhajale v smer, da si je potrebno življenje urediti drugače. Kljub rezervaciji v enem izmed mariborskih domov za starejše, mi je bilo rečeno, da je treba čakati tri do štiri leta. Doma »Pod Gorco« takrat še ni bilo. Kmalu za tem sem v časopisu prebrala, da stoji v Radencih novi dom, ki še ni popolnoma zaseden, in vabi starejše tudi izven domačega okoliša. Od leta 1949 do 1958 sem preživela v sosednji Gor. Radgoni in imam na ta čas lepe spomine. Tudi prleškega in prekmurskega narečja sem se nekoliko navadila in mi je bila selitev v Radenci simpatična.  Na moj telefonski klic sem bila prijazno povabljena na ogled. Tri mesece sem se psihično pripravljala na odhod iz dosedanjega aktivnega življenja, v mirno oskrbo doma starejših. Ob prihodu v DOSOR sem se dogovorila za trimesečni poizkus. S seboj sem prinesla kar nekaj drobnih stvari, ki so mi bile drage, tudi brisače in posteljnino ter nekaj knjig. Ker je soba, ki mi je bila dodeljena, normalno prostorna, sem lahko dodala  nekaj svojega pohištva, vse to je temeljito pripomoglo k simpatičnemu domačemu vzdušju in zdaj povem, da sem tu doma.

 

Danes je šest let novega življenja za menoj in moje odločitve nisem nikoli obžalovala. Zdravje se mi je krepko izboljšalo. Kar hitro sem se vključila v krožke, skupine, udeležujem se prireditev, izletov, pomagam, kjer lahko, kar rada storim, hodim na vsakdanji sprehod in s tem zelo pripomorem k dobremu počutju. Že od mladosti sem navajena, da, v kolikor mi nekaj  ni všeč, s primerno besedo povem na pravem mestu in mi te moje navade tudi v DOSOR-ju ne zamerijo. Nasprotno – nisem še naletela na gluha ušesa. Ker pripadam generaciji, kateri so bila odvzeta najlepša leta mladosti – od 16 do 20, saj jih je grozljivo odnesla druga svetovna vojna, rada izjavim, da mi v življenju še ni bilo tako lepo, kot so leta, ki jih brezskrbno živim v DOSOR-ju, za kar se vsem zaposlenim, ki za to poskrbijo, prisrčno zahvaljujem.  Res pa je, da se je potrebno aktivno vključiti v novo okolje, sicer te preganja dolg čas. Zelo dobrodošli so obiski sorodnikov, prijateljev in znancev. Tudi sama se kdaj k njim odpravim na obisk in si bliže ogledam aktivni svet, ki mi, resnici na ljubo, ni prav nič več všeč in sem mnenja, da ga je potrebno temeljito spremeniti, sicer bomo, ob vseh strašljivih svetovnih dogodkih, pristali v naslednji svetovni vojni. Bog ne daj, upam, da bo gospode tam zgoraj, ki o tem odločajo, pravočasno srečala zdrava pamet!

 

Že, ko so se gradili prvi domovi, sem vedela, da je to, ob dobri organizaciji, primerna rešitev za starejše in sklenila, da svojih otrok v mojih poznih letih, v kolikor jih bom doživela, ne bom obremenjevala, saj imajo svojih problemov dovolj.  Žal je zelo prisotno vprašanje, kako, ob nizkih pokojninah, v domu poravnati oskrbnino. Ta problem se bo  pojavil  tudi našim zanamcem, posebno generaciji, ki je bila rojena hitro po drugi svetovni vojni. Celo fakultetno izobraženi ljudje, ki imajo za naše razmere kolikor toliko primerne plače, ne bodo, ob sedanjem drastičnem nižanju pokojnin, zmogli poravnati oskrbnine, domovi pa bodo ostali prazni.

 

Upajmo, da se bodo razmere po svetu in tudi v naši »prelepi Podalpski« usmerile v urejeno in normalno življenje, v dobro vseh ljudi in ne le finančnih mogotcev!

Brigita

            


    Smo ti všeč?



    x Zapri